SPORTBLOG.SI

Pozdravljeni!

Preselila sem se na www.jerazajec.sportblog.si , kjer sedaj pišem o najvztrajnejših gorskih tekačih, turnih bordarjih in kajakaših. Vabljeni, da obiščete stran in kaj pokomentirate. Nekaj filmov in slikc boste že našli

Pa lep pozdrav!

Jera  

Testiranje mojega IQ ali kako na wordpressu objaviti slide :)

KRIM z MISLIMI na STO in EN NAČIN

Te dni sem se kar 3x povzpela na Krim. Vedno z drugimi mislimi, z drugačnimi cilji.  Danes je bil Krim bel. Snežilo je, v meglici oblkov so se snežinke lepile na veje že golih dreves in jih rahlo upogibale. Že danes je bil pogled pravljičen, ko pa bo posijalo skoznje še sonce … O, kako čudovito naravo nam je dal Bog. Sploh se mu ne zahvalim dovolj. In to, da lahko toliko časa preživljam v njej, je čudovito. Mogoče bi lahko na stara leta res živela v kakšni gorski koči in tam samo bila na toplem in občudovala vso lepoto gora.

Kmalu pa je lepoto prekinila misel, ki mi ne da miru – IZGORELOST. No, za menoj je teden velikih napetosti v službi in doma … in občutek imam, da sem ji blizu (izgorelosti namreč). Pa saj se bodo stvari uredile, vem. Ko sem premišljevala zakaj naj vztrajam, mi je ves čas na misel prihajal naslednji stavek: “Sreča je v dajanju”.  Res je … Dajati pa v smislu: “Dati, ne da bi pričakovala kaj v zameno!”. Prav, če je taka božja volja, naj bo pa tako … Saj imam vse kar potrebujem. Včasih še več in preveč. Da bi se le mogla vedno za vse zahvaljevati.

POROČILO s TEKA NA GRMADO 2007

No, da malo obnovim ta teden

V sredo in četrtek sem malo potrenirala na Grmado. V petek ni padla Kredarica, pač pa Begunjščica. Kredarica pa v nedeljo. Slikce bodo, ko pride Ana na faks. Začelo se je že dan prej, v četrtek, ko se je Metina prijateljica iz YFC-ja spogledala z drevesom in smo reševali drevo iz avta do 2h zjutraj. Ob 5.00 je pa budilka zvonila Sicer pa je bil naslednji dan lep… no, po prvaici … bil je kar malo kičast. Triglav je bil kot na dlani. Staš, Rok, Ana in jaz smo preživeli tak dan, da sem si ga hotela kar v škatlico zapret. Naslednji dan sem pa tekla na Grmado 31 min 17s. To žal ni bil moj rekord, saj je sicer le-ta 12sekund boljši. Če pa pomislim, da sem bila po maratonu in hribih malo utrujena, pa sem zelo zadovoljna. Še uvrstitev je bila solidna (2. mesto v kat in 4. v skupnem). Sploh pa to, da so ravno v času teka polagali asfalt in smo se popali nanj, da se je kar kadilo  Sicer pa sem bila zeloooooooo vesela, da sta prišla na tekmo tudi p. Miran in Meta, ki sta zaslužna, da sem porabila še zadnje atome moči in nisem odnehala s tempom.  Navijači res naredijo svoje!! Pa še to … že drugo leto sem tekla z odvezano supergo. Se sprašujem kakšen bi bil rezultat, če bi tekla z zavezano Kakorkoli Miran in Meta hvala za vajino pomoč, za družbo in super preživeto popoldne.

No, po teku, kot se spodobi, sva si z Meto privoščili sladoled. Jaz sem šla še za 2 uri na košarko in odbojko na Tabor, potem pa v BTC po dereze. Haha … niso jih sposojali, samo na viču jih, še dobro, da mi jih je potem Grega posodil in smo v nedeljo usvojili Kredarico. Bilo je mrzlo, pihalo je, snežilo – Sibirija! Šli smo v kočo in se najedli. Ko smo pa začeli sestopati je postala pa taka lepa ŠAJBA. KIČ! Pa kaj hočemo, Triglav me bo počakal za naslednjič. Mogoče že kmalu.

Se slišimo!

TEK na GRMADO 2007

V soboto bo tek na Grmado. Vsako leto se ga udeležim, ker je Grmada “moj hrib” in jo bom kupila, ko bom imela denar , da mi je ne bi kdo pozidal, posmetil … 

Glede teka … no ja, včasih boljše, včasih slabše uvrstitve niso pomembne. Najpomembneje je, da ohranjam tradicijo. Zdaj je šele nekaj dni po maratonu in verjetno bo tek bolj tako tako. Včeraj sem šla z Jernejem, Petrom in Janezem počasi iz Mačkovega grabna gor in čez Setnico dol. Zdajle bom šla pa eno “ta hitro”. Glede na to, da greva z Ano jutri na Kredarico ali pa na Tosc, še ne vem, če ne bom imela v soboto “musklfibr”, da bo kaj

VTISI Z 12. LJUBLJANJSKEGA MARATONA

Za menoj je spet ena “ta dolga” 42ka! Uf … vsakič znova pozabim, da je 42 veliko! Pa kaj, ko se pa za 21km ne splača niti superg obuvat! Začelo se je takole. Ob 5.30 me zbudi sms, kdaj pridem v Ljubljano? NIKOLI!! Ok, ob 6.45 nesem letake za Živo vodo v cerkev, potem domov na zajtrk, nato pa na stojnico Žive vode, kjer napihnem 3 balone. Po slikanju se sama malo ogrejem po ulicah Ljubljane. Nato seuvrstim v cono A. Jasno! Tam smo tekači, ki bomo skušali maraton preteči v 3.15 -3.45. Haha! Ne, tam so bili moji prijatelji, pa smo bili skupaj na startu. Oni potem oddivjajo, jaz pa začnem svoj tempo. Prve tri km tečeva z Markom. Super fant. Prvič na maratonu. Mislim, da je na koncu tekel cca 4 ure. Čestitke. Sama sem prvi krog odtekla čisto solidno in brez težav. Drugega? No, že “kuj” po prvih metrih mi je bilo žal, da sem se odločila za 42. Prvih 5 km drugega kroga sem zelo težko tekla. Vsi so me prehitevali. Potem pa sem kmalu prišla da strica, on je tekel 100 m z menoj. Super!! Ujela sta me še dva zgovorna tekača (Polde in Irena) in skupaj smo tempo dvignili na solidnih 6.15/km. To je zadostovalo za končnih 4.29.54 bruto, 4.28.48 neto. Celo progo je bilo kar hladno. Nekaj časa je precej lilo, potem pa kapljalo ene 3 ure. Zeblo me je, pa kaj. Res ena super preizkušnja volje, duha, vztrajnosti … Danes mi stopnice navzdol še ne grejo najbolje, sicer pa je prijetna utrujenost že skoraj minila in služba že dviguje pritisk.

Lep pozdrav!

KATARINA in VOLITVE

Nov rekord v mojem gorskem teku

Veter mi je pomagal, priznam!!!

Volitve so pa za umret!!! 6 ur sediš in čakaš, da bo minilo!!!

Ko bi vsaj računalnike imeli, da bi kaj koristnega delali, ko ne bi bilo volilcev.

VIŠEVNIK

Na mizi pustim listek “Z Ano greva na Pokljuko, pogledat sneg. Vrneva se v popoldanskem času. LP, Jest”

V Kranju pred Mercatorjem, kot vedno , počakam, da se CE pripelje. Malo si pomahava iz razgretih avtomobilov in odločiva se, da tokrat spet!!! pelje Ana, češ da vedno vozim jaz. Po 15 min se začno prve kaplje dežja, nato sneg. Na cesti na pokljuko je nekaj snega na cesti. Naj se obrneva??

Odločiva se, da se bo sneg stopil!!! To se je izkazalo za pravo odločitev, saj je kmalu posijalo sonce. Pri vojašnici pustiva avto in nadaljujeva peš proti Viševniku. Pri drugi vlečnici prehitiva en par in nadaljujeva proti sedlu. Snega je cca 2 – 5 cm. Pod vrhom že konkretno piha in kar malo težko je dihati. Srečava še nekaj ljudi, ki se že vračajo. Pohitiva na vrh in se malo razgledava, potem pa jo mahneva v dolino. Sneg se je na cesti stopil in prav sva se odločili.

 Zvečer pohitim še na odbojko in košarko na Tabor. Pa bi bilo bolje, če ne bi, saj imam spet zvito zapestje. Kdaj se bo to končalo;) ?

KOSIAK 2007 – poročilo

Sobota, ura je 5.40, Get up lalalala Get up, mi brni telefon. Slabo mi je. Zakaj sem obljubila??? Zunaj “ščije” kot iz škafa, kolesa še nimam v avtu, hrana mi ne paše. Še dobro, da sem pripravila vse že v petek ??? Presneto! Kdaj me bo izučilo? Nikoli, saj vem. Odvlečem se do kopalnice, potem pojem čokopopse (vedno pred tekmo), napakiram kolo v avto in ugotovim, da so gume slabo napumpane. Ni časa za kompresor, pa tudi zbudila bi 3/4 hiše (mogoče se Blaž ne bi se tolažim). Oddrvim v Ljubljano, kjer se že zbirajo Difovci. nekateri se predajo in odidejo domov. Peljem Jona in Sandija do Ljubelja, kjer nas čakajo še ostali. Dež še vedno ščije. Premislita se še dva. Ostali gremo naprej. Na šztaru se premislita še Mojca in Luka. Ostane nas 17. 14 jih bo šlo v dvojicah, ostali 3 bomo opravili s progo solo. 1200 višinskih m je vzpona na 12 km s kolesom in 400 m teka na 1,8 km razdalji. Lani mi je uspelo v 2h09min. Kako bo letos ne vem. S Sandijem se ogrevava kar v avtu. Kurjavo dava na “ful” in čakava, da bo ura dovolj. Ostali se stiskajo pod baldahinom. 5 minut pred štartom se odpraviva do baldahina, avstrijci pa na štart. Po strelu avstrijci na polno v klanec, mi pa na polno izpod baldahina.  Spet se preveč zaženem in kmalu se klanec postavi na 15 % – 20 %. Zmorem si rečem in začnem na polno. Dež pada ves čas. Zebe me, tolaži me misle, da bo v koči zakurjena peč. Na predajni prostor pridem 10 min kasneje, kot se pričakovala. Vzamem le palice in nadaljujem s tekom. Po 500 metrih se tek spremeni v hojo. Ne gre več. Malo pred 200 m pod vrhom srečam Matica, ki gre 50 m nazaj z mano, za podporo. Pod vrhom mi prof. Miran ponudi pijačo. Bila je nujna. V cilju me je tako zeblo, da nisem mogla niti palerine obleči. Po 20 minutah teka nazaj do koče se malo ogrejem in potem je v koči res toplo. Na koncu sem bila druga (od dveh tekmovalk)

Bilo je lepo, naporno, mrzlo, deževno … vendar je bila družba zopet krasna in če pomislim – nepozabno doživetje!

Kosiak 2008! Komaj čakam.

Nekaj utrinkov s tekme – slikce, najdete tu!

Kosiak 2007

KOMAJ ČAKAM … Preberi več!

To je res … super!