KRIM z MISLIMI na STO in EN NAČIN

Te dni sem se kar 3x povzpela na Krim. Vedno z drugimi mislimi, z drugačnimi cilji.  Danes je bil Krim bel. Snežilo je, v meglici oblkov so se snežinke lepile na veje že golih dreves in jih rahlo upogibale. Že danes je bil pogled pravljičen, ko pa bo posijalo skoznje še sonce … O, kako čudovito naravo nam je dal Bog. Sploh se mu ne zahvalim dovolj. In to, da lahko toliko časa preživljam v njej, je čudovito. Mogoče bi lahko na stara leta res živela v kakšni gorski koči in tam samo bila na toplem in občudovala vso lepoto gora.

Kmalu pa je lepoto prekinila misel, ki mi ne da miru – IZGORELOST. No, za menoj je teden velikih napetosti v službi in doma … in občutek imam, da sem ji blizu (izgorelosti namreč). Pa saj se bodo stvari uredile, vem. Ko sem premišljevala zakaj naj vztrajam, mi je ves čas na misel prihajal naslednji stavek: “Sreča je v dajanju”.  Res je … Dajati pa v smislu: “Dati, ne da bi pričakovala kaj v zameno!”. Prav, če je taka božja volja, naj bo pa tako … Saj imam vse kar potrebujem. Včasih še več in preveč. Da bi se le mogla vedno za vse zahvaljevati.